| KAJ SE DOGAJA Z NAMI, KO SANJAMO?
SIGMUND FREUD PRAVI, DA JE GONILNA
SILA SANJ VEDNO MOČNA, NEZAVEDNA ŽELJA PO SPROŠČANJU
ENERGIJE.
Ne potrebujejo jih samo
otroci. Blaga svetloba nočne lučke, gore blazin, mehke
odeje in plišaste preproge naj bi zadostile več kot
samo željo po toplini.
Ko ljudje iz naših kulturnih krogov presenetljivo želijo
spati osamljeni in - še bolj
čudno - to zahtevajo tudi od svojih najdražjih potomcev,
se kljub temu ne odpovejo svojemu gnezdu. Že razmetana
postelja mladoletnika, ki protestira proti vsemu in
vsakomur, izraža potrebo po sigurnosti in varnosti.
Najljubše dnevne pripomočke moramo vedno doseči s postelje.
Potrebo po nočnem gnezdu ali preprosto po varnemu počivališču
si delimo z našimi velikimi brati, človeku podobnimi
opicami, ki si zvečer iz listja in vej napravijo svoje
ležišče. Delimo si jo z vsemi tistimi, ki zvečer na
drevesih, v votlinah, na koliščih in v alkovah ležejo
k počitku.
Ena naših največjih bojazni je
groza pred temo, strah, da sonce nikoli več ne bo vzšlo
in jutra nikoli več ne bo.
Ne glede na to, kako podobni so naši strahovi tistim
iz prazgodovinskih ali srednjeveških časov, si življenja
brez elektrike ne moremo več predstavljati. Celo v sanjah
ne. Ali jih poznate tudi vi? Prižgati želite nočno lučko.
Toda ne gre. Vstanete in iščete drugo stikalo. Nobena
luč ne dela pravilno. Sivkasti sij ene izmed njih vzbuja
še večjo tesnobo. Kje je svetloba? Počutite se kot v
psihološkem trilerju. Strah vas je, zgrabi vas panika
- in na srečo se prebudite.
V sanjah grozi samo tema. Ljudje so se že od nekdaj
bali, da se svetloba zjutraj ne bo več vrnila, da bo
zemlja potonila v večno temo. Otroci včasih sprašujejo:
"Mama, ali bo jutri sonce zares spet vzšlo?"
In samoumevno se nam zdi, da jim pritrdimo. Na začetku
naše zgodovine, in vse do srednjega veka, nihče ni natančno
vedel, kje zvečer ostane sonce.
Stare kulture so si to razlagale na različne načine.
Za večino je sonce zvečer izginilo v kraljestvo teme.
In ni bilo sigurno, da bo zjutraj spet vzšlo. Ep o Gilgamešu,
najstarejša pesnitev človeštva, nam pripoveduje o zgornjem
in spodnjem svetu, kraljestvu luči in teme, ki leži
pod ploščato zemljo. Podzemlje je bilo kraljestvo smrti.
Tudi Azteki so zelo negotovi pričakovali sončni vzhod.
In njihove skrbi so prerasle v paniko, ko se je bližal
konec 52 let trajajoče dobe. V neutolažljivem obupu
in grozi so se skrili. In ko je na koncu ciklusa sonce
zvečer zašlo, "se je nad dolino Mehike zgrnil stok
groze."
Po četrti dobi ni preostalo drugega, kot da se je žrtvoval
sam bog, skromni in ponižni Nanahuatzin. Vrgel se je
v plamena na svetem prostoru zanetenega ognja - in sonce
je spet vzšlo. Da pa bi se sonce tudi premikalo, je
bil potreben dodaten napor: nove žrtve, kri drugih bogov,
ki so soncu dale potrebno energijo. To je resnica o
azteških žrtvenih obredih.
Kaj se pravzaprav dogaja z nami,
ko sanjamo?
So sanje le absurdne fantazije
ali skrivnostna šifrirana sporočila? Že od antike naprej
so ljudje poskušali odkriti, kaj se skriva za simboli
sanj. Mnogo šarlatanov je z razlagami sanj zaslužilo
celo bogastvo. Drugi so sanje razlagali zgolj kot posledico
prebavnih motenj. Leta 1900 pa se je situacija nenadoma
spremenila. Sigmund Freud je izdal svoje delo "Razlaga
sanj"
Osnovna zamisel dunajskega psihologa:
Gonilna sila sanj je vedno močna, nezavedna želja.
Včasih je to želja po prepovedanem, npr. legendarni
Ojdip je hotel spati s svojo materjo in si k sebi pridobiti
očeta. Freud pravi, da je vsebina sanj, se pravi želja
ali nagon, oblikovana tako, da je za tistega, ki sanja,
spodobna. Pri analitičnem razlaganju sanj je Freud prikrito
vsebino poskusil razvozlati s pomočjo asociacij.
Bolj prepričljive se zdijo moderne teorije, ki temeljijo
na nevrofizioloških opazovanjih - se pravi funkcijah
možganskih celic. Te teorije pa vendarle ne izključujejo
Freudovega psihoanalitičnega modela naših sanj. Kot
že rečeno, so med sanjanjem živčni impulzi zelo močni.
Kako pa sanje nastanejo?
Skupina ameriških raziskovalcev iz univerze Columbia
je hotela odgovoriti na vprašanje, v kakšni meri so
naše sanje povezane s hitrim premikanjem oči med REM-spanjem.
Poskusne osebe so v fazi REM-spanja prebudili in posneli
njihova pripovedovanja. Odkritja so bila presenetljiva.
Med spanjem so posneli gibanje oči poskusnih oseb, in
ko so se pravkar prebujeni spominjali dogodivščin, ki
so jih sanjali, so njihovi pogledi med pripovedovanjem
prav tako blodil gor in dol ter sem in tja kot med spanjem.
Hobson si to ujemanje razlaga na dva načina: možgani
usmerjajo gibanje oči glede na konkretno vsebino sanj
ali pa je gibanje oči posredovano možganom in jim ti
dodelijo ustrezne slike.
Sanje vsebujejo mnogo elementov
Slike iz kjerkoli, besede,
ki nimajo pomena, osebe, ki lahko spreminjajo spol,
nova in stara doživetja, strah, problemi, seksualni
impulzi. Vse se pomeša v zgodbo, ki si jo v budnem stanju
skoraj ne moremo izmisliti.
Kakšen pomen imajo bežne fantazije,
če se jih lahko spomnimo le delček? Hobson meni, da
so morda tam zato, da naredijo red v kaosu.
A nihče ne dvomi, sanje so lahko tudi v pomoč. Rosalind
Cartwright iz Chicaga, ki raziskuje sanje, je naredila
zanimiv poskus. Opazovala je ljudi, ki so se pravkar
ločili in zato zapadli v težko depresijo. Raziskovala
je vpliv njihovega duševnega stanja na sanje. Rezultat:
pri nekaj pacientih je opazila daljše, pogostejše in
nenavadno intenzivne, dramatične REM-faze, polne groze.
Druga skupina je spala in sanjala normalno.
Čez leto dni se je izkazalo, da so pacienti, ki jih
je tlačila mora in so se jim dogajale spremembe v REM-fazah,
ločitev in depresijo preboleli veliko bolje kot drugi.
Sanje očitno lahko celijo rane. Cartwrightova zato svari
pred pomirjevalnimi sredstvi, ker mnoga zatirajo aktivnosti,
ki je dogajajo med REM-spanjem, in na ta način onemogočajo
reševanje problemov.
Skoraj vsakega človeka sem ter tja tlači mora. Pravijo,
da je ponavadi tisti, ki sanja ali njegov bližnji v
nevarnosti. Raziskave Cartwrightsove so pokazale, da
takšne sanje nikakor niso nesmiselne. Vendar nam te
sanje ne napovedujejo usode. Nasprotno. Če se z določenimi
sanjami podzavestno ukvarjamo, se nam v budnem stanju
zbistri razum in nam pomaga rešiti probleme.
Sanje nas lahko opozorijo na
težko bolezen
Posebni primeri sanj so t.i.
lucidne sanje, s katerimi se je ukvarjal ameriški specialist
Stephen LaBerge iz univerze v Standfordu.
Lucidnih sanj se zavedamo in jih zato lahko poljubno
usmerjamo ali enostavno končamo. LaBerge svoje poskusne
osebe sistematično vpeljuje v luciden sen. Ti ljudje
s seboj domov vzamejo posebno spalno čepico, ki jo morajo
nositi, kadar spijo. V čepici so vgrajeni senzorji,
ki ugotavljajo, kdaj nastopi REM-spanje. Nato se v čepici
pred očmi spečega prižge rdeča lučka, ki mu naznanja:
"Pozor, sanjam, ni se mi treba ničesar bati in
lahko vplivam na sanje.
Kaj narediti, če se sanj ne
spomnimo?
Mnogokrat pomaga, če pišemo
dnevnik sanj. Položite beležko in svinčnik na nočno
omarico. In preden zaspite, si zadajte, da si boste
sanje zapomnili. Ko se ponoči ali naslednje jutro zbudite,
si zapišite vse, česar se spomnite. Čez nekaj časa si
boste sanje vedno bolje zapomnili.
Že namen, da si sanje zapomnimo,
deluje kot podzavesten ukaz. Vsake sanje, ki se jih
spomnite, pozitivno vplivajo na vaš namen. Če želite
izvedeti njihov pomen, ga ne iščite v sanjskih knjigah.
Raje se vprašajte, na kaj vas sanje spominjajo, kakšne
asociacije vam vzbujajo. Kajti sanje so povsem vaša
kreacija oz. povedano drugače:
Sami morate ugotoviti, kaj vam sanje
skušajo povedati za vsakdanje življenje. |
