| SPANJE IN SANJE
Skočite vsako jutro iz postelje rosno
sveži in polni energije? Vas ponoči tlačijo more in
mučijo skrbi, morda celo depresije? Se pogosto zbujate
in se naslednje jutro počutite kot povoženi? Zvečer
si zaželimo lahko noč, s tem pa pravzaprav mislimo sproščujoče,
nemoteno spanje.
Zakaj pravzaprav spimo?
Vprašanje se nam zdi absurdno,
znanstveniki pa si ga pogosto postavljajo. Zelo čudno
je, da nanj še vedno niso našli jasnega odgovora. Nasprotno,
na nedavnem kongresu v Firencah in Bostonu so se zaradi
tega celo sprli.
Prevladuje mnenje, da si v spanju naberemo novih moči.
Spanje je tudi ugoden čas za izločanje določenih hormonov,
npr. rasnega hormona. Imunski sistem se obnovi, sklepi
se popravijo in obnovijo. Možgani se lahko na novo organizirajo,
sistemi za zaznavanje se ponovno uredijo.
Spanje potrebujemo, še posebno spanje s sanjami, da
spomin držimo na zadnji stopnji.
S pomočjo laboratorijskih poskusov so te trditve v zadnjih
nekaj letih deloma potrdili, nekatere pa so postavili
pod vprašaj.
Vse skupaj se zdi precej zmedeno. Nekateri ekstremisti
med znanstveniki celo zatrjujejo: "Totalni nesmisel."
Mnogi pa razmišljajo podobno kot Britanec James Home:
"Po 50 letih raziskav lahko o funkciji spanja z
gotovostjo povemo le, da je posledica utrujenosti, in
da njegovo pomanjkanje le-to tudi povzroča."
Po številnih poskusih v spalnem
laboratoriju, je jasen le normalni potek spanja - spalna
arhitektura
S pomočjo možganskih krivulj (EEG) in drugih podatkov,
npr. gibanja oči in mišične napetosti, so ugotovili
zaporedja faz, ki si pri vseh zdravih ljudeh sledijo
v spanju.
Kmalu potem, ko človek zaspi (približno 20-30 minut),
se pogrezne v stadij najglobljega spanja, v globoko
spanje. Na EEG-ju se poveča število ekstremno počasnih
možganskih valov. Ti t.i. delta valovi se začenjajo
na temenu in se počasi pogrezajo navzdol, dokler ne
zajamejo celih možganov. V tej fazi je spečega skoraj
nemogoče prebuditi. Približno 90 minut kasneje se speči
"prebudi" iz globokega spanja. Začne se faza
REM-spanja. Kratica "REM" izhaja iz angleščine
in pomeni "rapid eye movement" (hitro premikanje
oči). V tej fazi sanjamo še posebej živo. Sanjamo tudi
med fazami globokega spanja, vendar manj živo. Pa še
to: sanjamo vsi, pa čeprav se naslednje jutro sanj ne
spomnimo.
Med REM-fazo so možgani enako aktivni
kot v budnem stanju. Na EEG-ju so vidni hitri, kratki
valovi. Ko se med prvima dvema spalnima cikloma - misleč
je čas med obema REM-fazama, približno 90 minut - pogreznemo
v globoko spanje, nastopi nato še tretja faza. Globoko
spanje je proti koncu noči vedno bolj plitko in krajše,
REM-faze pa so vedno daljše.
Sanjski svet in njegova arhitektura
Menjavanje 90-minutnih spalnih
ciklov se nadaljuje tudi čez dan. Vsakokrat seveda ne
zaspimo. Pa vendarle: celih 90 minut, ki jih uravnava
naša notranja hormonalna ura, se počutimo utrujeni in
sanjarimo. Mnogokrat nam prija malce zadremati. T.i.
"spalno okno" je čas, v katerem zvečer dobro
zaspimo. Če pa večerno spalno okno zamudimo, zaspimo
težje.
Znanstveniki so šele v zadnjih
nekaj letih z zanimanjem začeli proučevati spanje.
Ruski fiziolog Iwan Petrowitsch Pawlow je zatrjeval,
da so možganske celice med spanjem izključene. Ko so
leta 1928 v predelih možganskih tokov dokazali signale
živčnih celic, so to trditev opustili. Pravi bum na
področju raziskovanja spanja in sanj se je začel na
začetku 50-ih let, ko je Eugene Aserinsky, znanstvenik
iz Chicaga, dokazal fazo REM-spanja. Eno izmed najbolj
spektakularnih spoznanj je bilo odkritje, kateri živčni
prenosniki prenašajo signale med živčnimi celicami oz.
regulirajo spanje kot metronom.
Ameriški raziskovalec spanja in sanj Allan Hobson je
nekega dne s prijatelji iz Kanade opazoval čudne signale
iz ene same celice možganskega debla. Prišel je do zaključka,
da se v možganih skriva mehanizem živčnih prenašalcev,
t.i. kolinerge in aminerge snovi, ki uravnavajo stadije
REM- in globokega spanja. Ta mehanizem deluje kot ura,
katere nihalo med spanjem počasi tiktaka v naši glavi:
kolinergni nevroni (Acetylcholin) = REM-spanje se začne.
Aminergni nevroni (Serotonin in Norepinephrin) = REM-spanje
je prekinjeno. Na kratko to pomeni: REM on - REM off,
REM on REM off (REM vključi - REM izključi).
Drugo pomembno odkritje raziskovanja spanja so substance,
ki nas delajo zaspane. V 3000 litrih človeškega urina
so znanstveniki našli celih sedem milijonink grama t.i.
faktorja S. Ko so malce te substance vbrizgali poskusnim
zajcem, se je pri živalih znatno povečalo število faz
globokega spanja. Faktor S je beljakovina, ki nastaja
v možganih. Potem, ko je znanstvenikom to snov uspelo
izdelati tudi umetno, so lahko male živali že v minuti
globoko uspavali.
Faktor S ima tudi druge funkcije:
stimulira imunski sistem in nastajanje interlevkina
I, ki je najpomembnejše orožje našega imunskega sistema.
Če interlevkin v telesu nastaja v prekomernih količinah,
npr. pri infekciji, povzroči zaspanost in povišano temperaturo.
Interlevkin in faktor S imata torej sposobnost vplivati
na naše spanje. Toda znanstveniki še vedno ne vedo,
na kakšen način se to dogaja. Raziskovalci v Kaliforniji
pa so iz živčne tekočine mačk pridobili še eno spalno
substanco, ki je te živali ovirala pri spanju. Gre za
molekulo maščobne kisline, z imenom, ki se ga ne da
izgovoriti: cis-9,10-octa-decenoamid. Podgane, ki so
jim vbrizgali to substanco, so na mestu zaspale. Znanstveniki
menijo, da so na sledi skupini t.i. efekt-molekul. Po
najnovejših podatkih iz Harvardske medicinske šole so
nevrologi v možganih podgan našli beljakovino, ki se
med spanjem še kopiči.
Ima telo svoja lastna uspavalna
sredstva?
Znanstveniki so na tem, da
odkrijejo substance, ki nas uspavajo po naravni poti
- telesu lastna uspavalna sredstva.
Hormon melatonin je snov, ki slovi po tem, da nas popelje
v nemoten sen. Toda melatonin povzroča zaspanost s tem,
da na novo naravna našo notranjo uro. Nikakor pa melatonin
ni "spalno stikalo", ki zagotavlja uspeh.
Aktivnost naših živčnih celic se nikoli ne konča, ne
glede na to, ali spimo, ali pa smo budni. V spanju je
ta aktivnost drugačna. Med REM-fazo, v kateri so sanje
najbolj žive, se živci zelo aktivni in navidezno vlada
pravi kaos. Pospeši se pritok krvi v možgane. Kri po
potrebi deluje kot hladilna tekočina, skrbi za uravnavanje
temperature. Previsoka temperatura bi bila za možgane
lahko nevarna.
Med fazo hitrega premikanja oči se telesna temperatura
rahlo poviša. Potimo se manj, kar lahko povzroči podhladitve.
Izgine občutek za drgetanje. Zdi se, da termostat naših
možganov, hipotalamus, med REM-spanjem izgubi občutljivost
za toploto. Poleg povečanega dotoka krvi v možgane,
se med REM-spanjem močno prekrvavijo tudi spolni organi.
Pri moških pride do erekcije, pri ženskah do zožitve
maternice in povečanega izločanja tekočine v nožnico.
Največkrat opažena posebnost REM-spanja poleg sanj in
aktivnosti možganov je nezmožnost spečega, da bi premaknil
tudi najmanjši prst. Kar izgleda kot popolna sprostitev,
je neke vrste ohromitev mišic. Center za gibanje v možganih
je začasno paraliziran, kljub nenavadno visoki aktivnosti
živčnih celic. Zato REM-spanje imenujemo tudi paradoksno
spanje. EEG jasno prikazuje budno spanje, medtem ko
telo ostaja nepokretno. Mišična ohromelost izgine proti
koncu faze. Položaji telesa med spanjem se zato menjajo
na začetku ali na koncu faze.
REM-spanje ima še nešteto drugih
funkcij
Najpomembnejše so:
· Pri fetusu in dojenčku omogoča in pospešuje zorenje
možganov. Ohromelost gibanja se v tem zgodnjem stadiju
še ne pojavlja.
· REM-spanje duši nagon in vzburjenje in zmanjšuje napetosti.
· Francoski znanstvenik Michel Jouvet je na podlagi
raziskovanj prišel do zaključka, da se v tej fazi gensko
določene kode obnašanja vedno znova obnavljajo.
· Za ljudi se zdi pomembno, da vsako noč "pregledajo"
material, ki genetsko določa način vedenja, zato, da
ostaja vedno pripravljen. Prastar program ne sme zarjaveti.
· To velja tudi za mlad spomin. REM-spanje pri shranjevanju
najpomembnejših dnevnih dogodkov igra odločilno vlogo.
To se verjetno dogaja takole: nova izkušnja se shrani
kot povečanje "sinaptične sile" (sinapsa =
mesto prenosa informacije med dvema živčnima celicama)
- in sicer v vseh tistih povezavah, ki sodelujejo pri
sprejemanju informacij. Ko se sinaptična sila poveča,
pomeni, da bomo v prihodnje za isto informacijo porabili
manj impulzov za stimulacijo nevronov.
· Da si informacijo zapomnimo za dalj časa, je potrebno,
da se posebna električna aktivacija v nevronu "spremeni"
v beljakovinsko strukturo. Na ta način se okrepi mreža
nevronov. To si lahko predstavljamo kot shranjevanje
informacij v banki podatkov. Ali enostavneje: učimo
se tudi v sanjah.
· V REM-spanju se Input in Output možganov blokirata.
Nobena informacija ne more priti noter in nobena ne
more ven. Zato avtomatična aktivacija možganov prečeše
milimeter za milimetrom. Fascinantna predstava: zdi
se, da naše sanje vsako noč prelistajo naše spomine.
· Tudi pozabljanje je del REM-spanja. Odvija se neke
vrste "čiščenje" sistema odvečnih informacij.
Velika uganka za znanstvenike je vprašanje, kaj pravzaprav
globoko spanje povzroča. Jasno je, da se sklepi obnavljajo,
ko je tvorba beljakovin večja kot njihova razgradnja.
In ravno to se dogaja med globokim spanjem.
Hormoni med spanjem uravnavajo
pomembne telesne funkcije. NPR. rasni hormon STH, ki
je pomemben za regeneracijo in počitek, nastaja izključno
v fazi globokega spanja. Speči na vodnih posteljah imajo
daljše faze globokega spanja in zato proizvajajo več
hormonov.
Vpliv globokega spanja na naš
imunski sistem je jasen:
V eksperimentih, v katerih
je glavno vlogo igralo pomanjkanje spanja, se je izkazalo,
da so bile poskusne osebe dva dni po dolgem bedenju
še posebno občutljive na okužbe. Pomanjkanje globokega
spanja oslabi imunski sistem To lahko dokažemo tudi
na depresivnih ljudeh. Depresivni pacienti imajo moteno
spanje, stadiji globokega spanja so pri njih krajši
in ne tako globoki.
Obstaja cela vrsta živali, ki sploh ne spijo, ampak
samo počivajo, npr. metulji, muhe, rakovice in jastogi,
ribe in dvoživke. Pri ljudeh imajo največ od spanja
možgani. Ameriški raziskovalec Hobson: "Po 5-10
dneh brez spanja možgani uidejo izpod kontrole. Blaznost
se razširi. Človek, ki je duševno zdrav, vidi in sliši
stvari, ki jih sploh ni, pa čeprav je telesno nepoškodovan.
Jasno je torej, da potrebujemo spalni minimum, ki se
od vsakega posameznika razlikuje. Znanstveniki govorijo
o obveznem spanju (Kernschlaf) in o dodatnem spanju
(Wahlschlaf). "Kernschlaf" pri ljudeh traja
4-5- ur in je pretežno globoko spanje. Kdor nekaj noči
ne spi, skuša nadoknadti predvsem globoko spanje in
le malo REM-spanja, skupaj le 25-30% izgubljenega spanja.
"Wahlschlaf" je ponavadi jutranje REM-spanje.
Vedno znova je govora o ljudeh, ki potrebujejo ekstremno
malo spanja. Paradni primer je Leonardo sa Vinci. Potreboval
je le 1,5 ure spanja dnevno, porazdeljenega na 15 minut
vsake 4 ure. V svojih 67 letih bi na ta način lahko
pridobil dodatnih 20 ustvarjalnih let, tako rekoč spanju
iztrganega časa. Poskusi italijanskega raziskovalca
spanja Claudia Stampia so pokazali, da nekateri ljudje
dejansko potrebujejo zelo malo spanja, če ga le spretno
porazdelijo prek celega dne. Primer: italijanski igralec
Giancarlo Sbragia je želel slediti Leonardu in je spal
le 1,5 ure na dan. Njegovo zdravstveno stanje je po
šestih mesecih bilo odlično, a psihično malo manj zadovoljivo.
Ne samo, da se je ponoči počutil osamljenega - vsi drugi
v hiši, njegova družina so spali - izgubljal je ideje.
Dodatni čas, ki ga je hotel porabiti za kreativno ustvarjanje,
je bil vse drugo kot produktiven. Njegove besede so
razlagale: "Manjkajo mi sanje za inspiracijo."
Sbragia se je kasneje vrnil k normalnemu nočnemu počitku.
Statistike so pokazale, da ljudje,
ki spijo ekstremno veliko oz. ekstremno malo, ne živijo
tako zdravo, kot tisti, ki spijo normalno.
Tako preveč kot tudi premalo spanja ni dobro za imunski
sistem. Pri obeh skupinah je riziko zgodnje smrti večji.
Pogosto si želimo spati kot polh. Toda zmotno je mnenje,
da bo dolgo spanje pregnalo utrujenost. Kajti zimsko
spanje je popolnoma nekaj drugega kot spanje samo. Mnogo
živali zapade v zimski spanec v ritmu 7-10 dni. Pri
tem zmanjšajo procese presnove in telesno temperaturo
na 0oC. Potem se za trenutek prebudijo, da se -zelo
čudno - dodobra naspijo, dokler se zopet ne pogreznejo
v zimski spanec. Pri pravem spanju porabijo vso zimsko
zalogo maščobe. To je dokaz, da v spanju trošimo energijo.
Ljudje med REM-fazo potrošijo skoraj toliko energije
kot v budnem stanju.
Mnoge izmed nas ponoči preganjajo strahovi in olajšano
šele ob prvih sončnih žarkih opazimo, da nimajo ničesar
opraviti z realnostjo. Prihajajo od daleč, ne samo iz
otroštva. Prihajajo iz daljne zgodovine človeštva. Pred
100 tisoč leti je bilo obvezno v temi občutiti strah.
Če se je kateri od naših prednikov odpovedal ognju,
ki je bil izvor svetlobe in toplote, ni bil samo v nevarnosti,
da zaide, ogroženo je bilo tudi njegovo življenje. V
temi so namreč prežale zveri, morilski sovražniki. Tako
je bilo spanje razdeljeno na globoko spanje in stadije,
v katerih so prvi ljudje le dremali oz. se na kratko
zbujali, da so okolico varovali pred nevarnostjo.
Še danes včasih spimo tako plitko, da nas že najmanjši
ropot prebudi. Toda ne vemo, kako naj to nadležno sposobnost
koristno uporabimo. Še toliko bolj, ker prebujanje spremljajo
strahovi, ki so bili za naše prednike realni in so jim
reševali življenja.
|
